Po treh dneh obiskovanja sorodnikov in testiranja kapacitete želodca, je bil čas za kolo. Namenil sem se do vzhodnih sosedov, v mesto Blagoevgrad.

Kočani – do bolgarov – Kočani

viža dneva:

Njun prvenec, ki sem ga čakal lep čas, je izšel ravno med potovanjem. O albumu v superlativih, ni slabega komada, na deluxe verziji noro sodelovanje z BBCjevim filharmoničnim orkestrom.

Baterija je umrla v sklopu Trojne Smole™ (razlaga spodaj). Tisti dan jih je bilo vse skupaj ene 145.

Rana ura, zlata ura, mal bolj pozna ura, vročinska kap. Izbral sem zlato uro, vstal okoli pol šestih, menjal plašče, ker sem imel na biciklu ene kramparce zaradi izleta v hribe, zajtrk, priprava ostale robe, gremo.

Pot me je močno spominjala na domačo traso Preddvor – Jezersko, edino daljša je bila trikrat. Konstanten, a zdrav vzpon, vse do meje, ki je bila oddaljena 65km od rodnega sela.

Navdušen sem bil nad ogromnim jezom in jezerom Kalimanci, ter pokrajino, ki je sledila. Zdaj, ko je potovanja konec, lahko mirno rečem, da je bila ta trasa najlepši del Izleta.

Kamenica. Enkrat si bom tu postavil vikend, da bom lahko prekopaval okoliške kuclje.

Tole je bil najbolj pravljični spot na svetu, ever, u lajfu.

Kakih sedem kilometrov pred mejo se je klanec malo zresnil in skočil na 8 odstotkov. Bilo je prijetno toplo za umret, ampak ok, vedel sem, da bo spust čudovit.

Trojna Smola™:

Kilometer pred prehodom sem dojel, da ima sprednja zračnica popadke, zgleda sem povozil trn. Zrak je izgubljala ravno dovolj počasi, da sem uspel do meje. Tam je umrla tudi baterija na telefonu, ravno ob prihodu.

Pokažem potni list cariniku, ki me vpraša, če imam dvojno državljanstvo, pokimam, reče, da bo to zdej mal problem. Problem? Kakšen problem? Gre v eno pisarno, deset minut menca, pride nazaj in reče, da me ne morejo spustiti čez. Ne morete spustiti čez?  Ja, pozabil si se prijavit kot tujec, zdaj greš lahko samo z makedonskim potnim ven, nov zakon, neki, neki. Nekaj časa sem se poskušal pregovarjat, neuspešno, itak. Sem si rekel, kar mejte to Bolgarijo, sej tko al tko sploh nisem hotu it.

Nisem imel druge, kot da sem zaflikal gumo in jo mahnil nazaj. Omejitve na cesti sem prekoračil, lep klanec je bil.

Kočani – Prilep

viža dneva:

Iz Come Again EPja, ki sem ga prevrtel podolgem in na ipodu. Prikupno retardiran, fuldobar.

Čas za slovo od familije. Ker je imam preveč, sem slikal feferone.

Štart ob enih, bohpomagaj! Pogledal na termometer, 37, kul, me vsaj zeblo ne bo. Drugače pa mega dolgočasna pot, do prvega vzpona.

Prvi klanec, končno konec puščave. Čez tele kuclje sem moral.

Čez kako uro in pol mučenja in kuhanja v lastnem soku, me je čakalo 12 km poezije, spust Izleta. Ne, ta je pa res spust Izleta:).

Kavadarci

Vardar

Za večerjo še 30 km vzpona, 800 m višincev. Temno je bilo, kot v Rogu, ko ne zberejo dovolj prispevkov za elektriko.

Prilep. Ker je bil ravno petek, sem rekel, da grem pogledat, kako izgleda nočno življenje. Iz lokalov je bilo slišati vse sorte glasbe, od roka u živo, kul etna, do neprebavljivega komercialnega tuctuc nečesa. Tega je bilo največ, zato sem šel hitro nazaj v motel, kjer sem na tvju našel en dokumentarec o pingvinih.

Prilep – Ohrid

viža dneva:

Skrillex, lansko presenčenje, en hecn model, ki zgleda kot emohipster s pol lasišča. Kul komad, NOR video.

Manjka statisktika in zemljevid Prilep – Bitola, ker se je telefonu zmešalo. + 50 km.

Lep začetek dneva, okusen zajtrk, prijazni ljudje, gladka cesta.

Nabiranje in nizanje listov tobaka, priprava za sušenje.

Ena za kolega hroščoljuba.

V Bitolo prispel v manj kot dveh urah, povprečna je bila čez 25, ker sem bil močno naspidiran zaradi dobrega začetka dneva. Poiskal sem internet kafe, ker sem hotel dokončat blog prispevek. Mislil sem, da bom z njim hitro opravil, a sem v lokalu zabil skoraj pet ur, kar je spremenilo cilj dneva. Do Ohrida sem hotel čez sosednji državi, a je bila ura preveč pozna, zato sem obisk sosed prestavil za en dan.

Zelo mi je všeč bitolski naglas. Če bi imel dekle, ki rado žvrgoli, me sploh ne bi motilo, če bi bila iz Bitole.

Želvam je treba pomagat s ceste, ker nikoli ne veš, s kom so v sorodu.

Na cilju. Skopsko v Laško kozarcu, tafče grafče, šopska.

Ohrid – Albanija – Grčija – Bitola

viža dneva:

Noisie ni treba predstavljat. Zadnji dan, creep out!

Kilometrov je bilo malo čez dvesto, ST je pozno našel satelite.

Zadnji dan vožnje.

Pred nekaj dnevi sem dojel, da številke na števcu lepo rastejo in da, če bom priden, lahko pridem do dveh tisočakov. Do lepe okrogle številke je manjkalo kakih 230, vedel sem, da jih imam do avtobusa v Strugi 20, nekaj nebeleženih se je nabralo tudi med obiskom v rodnem selu.

Lotil sem se še zadnje dvestotke.

Prijetna vožnja ob jezeru.

Jalen je navdih za Mostiščarje 2 črpal v Ohridu. Knjiga izide jeseni, HBO je že zakupil pravice za miniserijo.

Po hitrem obisku in obroku pri Sv. Naumu je bil čas za Albanijo. Kolega me je strašil, da tam kradejo ledvice, ampak sem slišal, da lahko tudi z dvema normalno preživiš, zato sem šel vseeno.

Po vstopu v državo sem bil še vedno malo prestrašen, samo čakal sem, da iz grmovja skoči dr. Alban s skalpelom. Prvi vtis o državi sta bili dve luštni mladenki, ki sta mi smeje pomahali, takrat sem se šele zavedel, da sem v resnih težavah.

Hecno je bilo spraševati za napotke, glede na to, da ne razumem besede. Če kdo ni govoril angleško, smo v glavnem krilili z rokami.

Tu je Helena spoznala Dunajske dečke.

Pokrajina se ni kaj prida razlikovala od doslej videnega, je bilo pa veliko hecnih hiš ob cesti.

Po dobrih devetdesetih kilometrih sem bil v Grčiji. Seveda s cariniki nismo mogli mimo imena, ko sem rekel, da sem šel mimo Makedonije me je eden od njih opozoril, da je to Skopje. Za druge je bil fajrom.

Sem misli, da je “svinjski pastir” fora. Ni. Enega sem spoznal, ni se hotel slikat, sem pa ujel njegovo čredo.

Za večerjo sem spet jedel klance, ornk se je vleklo. Po Bear Grillovsko sem si nabral sliv, tako sem bil lačen, da sem upal, da je not kak črv. Bear Grills vedno pove, da so polni beljakovin, on ve. Bil sem pravi Ultimate SirAjvar.

Kot majhen otrok sem bil vesel, ko sem dospel v Florino, tam so imeli bankomat in špinačno pito. Pa ene hude piškote…

… in letalo.

Okrepčan sem lažje zmogel pot nazaj do Bitole. Prispel sem okoli enajstih, vedel sem da ne bom zmogel še do Ohrida, kjer sem imel sobo in vso robo. Poiskal motel in presrečen zaspal, zbil sem še zadnji zadani cilj.

Dvajurja!!

Naslednji dan sem bil še bolj vesel. Pofural sem zadano in ker sem traso BT – OH že vozil, sem se odločil, da grem v Ohrid z busom. Pred tem sem skočil v muzej in na kosilo.

Oh, kosilo. Rekel sem si, da si bom nekaj privoščil, med naročenimi dobrotami so bile tudi gobe na žaru.

Šel na bus.

Nekam čudno sem se majal, ko sem sestopil na cilju, odpeljal sem se do sobe, nenormalno utrujen. Zaspal. Zbudil. Čuden želodec. Preklete gobe.

Celo noč sem klical jelene, naslednji dan tudi. Zadnji dan, ko sem se hotel it vsaj enkrat namočit v vodo! Jao. Kaj češ, tako je življenje. Včasih ješ čudne gobe, včasih greš na plažo.

Zadnji dan sem se zvečer nekako prepričal, da sem zdrav in se odmajal do trdnjave in na en sprehod po mestu.

Naslednje jutro sem imel avtobus iz Struge, vozil sem se slabih 20 ur. Kototamo pjeva, deluks. Ko sem prišel domov sem se najedel makaronov.

To je to, Izlet je zaključen. Izkušnja, ki je ne bom nikoli pozabil, dokler ne postanem star in bom začel pozabljat stvari.

Asfalta mam za letos dovolj, zdej grem s tadrugo ljubico v hribe.

Nazaj bom čez par dni, s povzetkom in načrti za prihodnost.

Lp

Niš – Predejane

viža dneva:

Že original je mega, tale remix pa je veselica, ki se je nikakor ne morem naveličat.

What happens in Niš stays in Niš. Nism vedu, da gre lahko kolo na čik.

Ko sem nehal spat, sem se zbudil. V motelu sem imel plačan zajtrk, veselil sem se omlete ali česa podobnega, a so me peljali čez cesto na en fastfud roštilj in mi rekli, naj si nekaj izberem. Niso imeli nič pametnejšega, zato sem vzel pleskavico.

Pleskavico! Zaklel sem se, da raje do konca življenja jem ocvrt hren, kot da še kdaj povoham pleskavico. Jedel sem jih za zajtrk, kosilo, večerjo in kdaj vmes, ne morem več.

Malo sem pobluzil po Nišu, luštno mesto, potem pičil v smeri Vranje.

Ena o tem, kako je svet majhen. Izkazalo se je, da ima gospa, ki dela v tej pekarni, sorodnika, ki je skoraj moj sosed v Ljubljani.

380 evrov (!!) za jugota, letnik 88

!!!!!

Prispel v Leskovec, ki slovi po svojih specialitetah z žara, še posebej pleskavicah. Po slabe pol ure iskanja, sem našel restavracijo, kjer so stregli testenine.

Okrepčan sem se podal naprej, čakal me je edini del poti, ki sem se ga bal, še preden sem štartal z Izletom. Od Leskovca do Vranj avtocesta zaradi naravnih pogojev ni možna, kar je zame pomenilo, da se bom moral voziti po cesti z vsem prometom, ki potuje na dopust v smeri proti severu, pa še petek je bil, ko je izletnikov največ. Pa še divji kamionarji, huh.

Tema me je ujela kakih 40 kilometrov pred ciljem, cesta je bila nevarna, tako da nisem upal naprej ponoči, pa še utrujen sem bil. Zelo. Ustavil sem se v prvem motelu in zaspal okoli enajstih.

Predejane – Kratovo

viža dneva:

Kiril Dzajkovski, iz plate Homebound in Dust OSTja, verjetno prvi dnb komad, ki sem ga kadarkoli slišal. Asociacija na očetnjavo, za katero sem vedel, da jo bom dosegel ta dan.

Dan sem začel nenormalno naspidiran. Naspan, sit in poln energije. Pot je bila malo manj grozna podnevi, letelo je k hudič.

V Vranjah sem bil hitreje, kot če bi dve uri izgovarjal besedo keks. Tu je padla odločitev, da grem na mejni prehod Prohor Pštinski, za katerega je treba malo grizti v klanec, a je vreden vsega truda, ker ni dolgočasen, kot un tadrug.

!!!!!

Iz “avtoceste” sem zavil na lokalne poti, višincem naproti. Skoraj nič prometa, po pokrajini sodeč sem bil vedno bliže cilju.

Itak. Pred tem postankom za hrano, za katerega sem dal zadnje dinarje, sem za napotke spraševal v eni trgovini, kjer niso imeli hrane, nekaj kilometrov nazaj. Zahvaljujem se prijazni tetki za hruški, ki sta mi rešili življenje.

Dobrih sedem kilometrov 8 % klanca, vroče za znoret, pogled nazaj.

Kar gre gor, gre tut dol, razen če si helijev balon, tist gre sam gor.

Samostan Prohor Pštinski

Evo je, končno:) Hecna debata, s še bolj hecnimi cariniki. Nabil muziko in z nasmehom do ušes dalje.

To je to. Zelenje? Ha, ne v tem letnem času. 35 plus stopnij. Od Moje Kravice je minil že lep čas, jaz pa sem bil brez hrane, vode in prave valute. Bankomatov tudi nisem našel v puščavi. Tole je bil najbolj naporen del ture. Saj, vodo sem še nafehtal, za bankomat pa sem upal, da bo za ovinkom. Veliko ovinkov je minilo…

…do Kratova, kjer sem počil od veselja, ko sem ugledal logotip Ljubljanske banke. Lahko si kupim hrano! Tako sem se najedel, da se mi ni ljubilo dalje, baje da je bil pred mano še en velik klanec in 60 km do rodnega mesta, tako da sem se odločil, da prespim v lokalnem motelu.

Kratovo – Kočani

viža dneva:

divji zahod, ultimativen komad glede na pokrajino

Ker sem vedel, da me čaka slabih 60, sem dan začel zelo u izi. Pred mano je bilo 7 kilometrov klanca, za katerega so me že včeraj svarili, da ni od muh, pa ni bil ravno grozen.

Po tistem lulčku od vzpona je šlo več ali manj navzdol. Užival v pokrajini, pedaliral z veseljem.

Vsake toliko je na vrsto prišla zelena barva. Plantaže riža, ki so značilnost kočanskega okoliša.

Tole sodi v rubriko “Saj ni res, pa je!”. Po skoraj 1400 km brez defekta, sem fasal 2 (2!!!), takoj po vstopu v Kočani (Kočani!!!). Čez pol ure, ko sem se nehal smejat, sem kolo postavil ob cesto in zalepil zračnico, svašta.

Nisem mogel verjet, da sem dosegel cilj, ki sem si ga želel tako dolgo.

Naslednjih par dni je potekalo v obiskovanju sorodnikov in prijateljev. Nihče ne razume besed, ne morem več, sit sem, razneslo me bo, tudi če jih povem v makedonščini.Vroče za znoret, vsak dan. Gibal sem se v relaciji Kočani – Orizari. Zanimive prigode, ampak v glavnem družinske zadeve.

Par slik, za hiter vtis:

sestrična Julija in njen netopir Roki

Teta je sosedi omenila, da pridem z biciklom, kar je privedlo do intervjuja na lokalni televiziji.

Odkar sem bil na tvju sem postal prevzeten, na vse kar je nižje od mene gledam zviška.

Trenutno sem v Bitoli, do Bolgarije sem že šel. Čez uro bom v Grčiji, nato čez Albanijo v Ohrid.

Poročilo kmalu, na istem kanalu.

Javljam se iz rodnega sela, kjer ob zvokih neparnih ritmov cel dan jem ajvar in vsako besedo zaključim s -ta.

Po skoraj dveh tednih potovanja sem dosegel prvi cilj Izleta, tripa, ki sem ga v glavi koval od lani. Kul občutek:)

Na voljo imam še slab teden, zato sem se odločil, da malo nadgradim cilje potovanja. Moja trenutna lokacija je Kočani, na števcu zaenkrat slabih 1400 km, na termometru 40, vroče. V sredo grem na en izlet v Bolgarijo, potem pičim v Ohrid, ki bo izhodišče za eno turo do Grčije in Albanije.

Odpravil težave z zemljevidi, popravljen predzadnji prispevek.

pot Novi Sad – Kočani bom opisal v dveh delih, tole je prvi:

Novi Sad – Beograd:

viža dneva:

Sladkijezus! Ne morem opisat kolk me tole napali, naslov komada ne bi mogel biti bolj primeren. Globokotoncu prijazno.

Po treh dneh uživanja v Novem Sadu je na vrsto prišel Beograd. Štartal osmega okoli enih popoldne, zunaj 37 stopinj, vroče za znoret. Po kilometrih izlet, ampak zaradi temperature ornk naporen.

Sremski Karlovci

Pot niti ni bila tako zanimiva, ravna cesta, občasen očesni priboljšek, kot je denimo tale spodaj na sliki, to je pa to. Skoraj nula višinske razlike, samo piči naravnost.

kolesarska steza ob Donavi, pred vstopom v center

trening pred Gučo

V mestu okoli šestih zvečer, zakupil posteljo za dve noči v hostlu Jasmin nasproti železniške. Prijateljica Jerneja je te dni opravljala prakso na kliniki, tako da je padel dogovor za pivo z njenimi mednarodnimi kolegi, pozneje.

Šel na pleskavico in sprehod.

Zaključil s pleskavico in sprehodom.

Šli na pivo, zabavna klapa. Z Jernejo in Joshuo smo šli na splave, ostali so šli spat. Sise. Imeli smo malo smole, ker je bil ponedeljek in je bilo skoraj vse zaprto, na koncu smo pristali na enem plovilu na katerem nas je bilo vsega skupaj morda dvajset.

Vrteli so en poceni haus, ampak ok, so vsaj točili poceni rakijo. Dunjevačka!! Bluzili nekje do petih, potem pleskavica in spat. Začuda sem zaspal brez težav, sedmim smrčečim medvedom navkljub.

Naslednji dan z biciklom na ogled mesta.

Angleža, ki sem ju prosil za sliko, sta me vprašala, če sem iz Ljubljane, zaradi Laibach majce. Sem rekel, da sem.

Čez dan smo se še malo družili z medicinci, skoraj smo šli na paintball, a nam vreme ni bilo naklonjeno. Potem hostel, spat.

calzone mafia

Beograd – Guča:

viža dneva:

Cilju primerno:)

Telefonu se je malo zmešalo, za prve tri ure mi je nabil 100 km in max hitrost 450 km/h, ko sem opazil sem restartiral program. K statistiki je potrebno dodati  kakih 50 km, ker sem še malo taval po mestu.

Po prvotnem planu sem nameraval ta dan potovati v Kragujevac, ker sem hotel v muzej Zastave, vendar me je prijazna lastnica hostla prepričala, da se mi bolj splača pogledat v Gučo, če že vandram okoli v času festivala.

Prepričala me je, tako kot enega drugega gosta, germana s severa Petra. Skupaj sva se zmenila, da se zvečer dobiva v vasi in greva, po priporočilu gospe, na kislo zelje.

Štart okoli devetih, do študencev k Jerneji na kavo in internet.  Še en kratek izlet po mestu, nato proti trobentam.

Na cesti nisem imel težav, edina malo me je stisnilo vsakič, ko sem se peljal mimo kake spominske plošče. Očitno je v teh koncih navada, da se žrtvam prometnih nesreč postavi nagrobnik s sliko ob cesti, na nekaj čez 100 kilometrski poti po magistrali sem jih videl vsaj 50, ne zezam. Ni bil moj najljubši del trase.

Pogled iz srbskega hollywooda, kjer se je dogajal festival animacije.. bi šel pogledat, ampak se mi je zelo mudilo..

V Čačku na sarajevski pleskavici. Sem mislil, da sem že na cilju, pa so mi rekli, da je do Guče še dobrih 20 kilometrov.

Pred sabo sem imel ene 7 kilometrov sladkega vzpona, ki mu je sledil spust Izleta, žal mi je bilo, da sem ga moral zvozit v temi.

Na cilju ob devetih, nastanitev poiskal pri lokalcih. Z enim dedkom sva se zmenila za sobo za 15 evrov, kar je bilo dokaj ugodno, glede na termin. Tuš in to, potem sem pičil proti glavnemu odru, kjer sva bila ob desetih zmenjena s Petrom.

kupus powah

ena vegetarijanska

Tale  slika mi je všeč zaradi romance pod zastavo na levi in modela, ki nimam pojma kdo je, na skrajni desni.

Moji vtisi o Guči so mešani, pač, veselica kot veselica. Če bi uletel za kak dan več s skupino prijateljev in rakijo, bi mi verjetno bolj dogajalo. Festival traja cel teden, midva pa sva bila tam v sredo, ko še ni bila v polnem razcvetu, tako da verjetno niti nimam pravega vtisa. Zelo rad bi tu slišal Bregoviča, a je bil na sporedu šele v nedeljo.

Aja, pa en kup nomadskih hipijev je bilo, pomoje iz Francije.

Guča – Niš

viža dneva:

Uou, v četrtek sem se počutil nadvse gengsta.  V bistvu gre za zvočni posnetek Transformerjev med orgijo, woofer obvezen, ne poslušat na laptop prdalicah.

Guča zjutraj

Štart okoli desetih, čudovito vreme. Z lastnikoma prenočišča zjutraj na kavo, nato na stojnice na palačinke. Izredno dober dan, definitivno najlepši začetek, odkar sem bil na poti.

Cilj je bil Niš, kjer sem želel ujeti kak koncert na festivalu jazza Nišville, ki se je odvijal v času ture. Še en motivacijski plus.

Pot do Kraljeva je nekaj najlepšega, kar sem vozil do sedaj, ever. Tuje in domače obenem, zelenje povsod, čudoviti vzponi in spusti, žvižgal sem vmes.

ena za očeta

Kraljevo, kake pol ure sem iskal testenine, neuspešno, moral na fastfud

prikupna cesta, kakih 5o km po Kruševcu

še en čudovit spust, na drugi strani, že druga doza unikatne droge za oči v enem dnevu

dokler me ni uhvatila tama

V Nišu malo pred polnočjo. Prijetna glasba me je vabila na trdnjavo, kot sirene mornarje, vedno bliže in bliže sem bil…

…dokler nisem uletel na mesto dogajanja, kjer se je ravno zamenjal band in je na vrsto pršel en megakomercialen reaggae trash.. Red red wine in to, boh… ampak ok, še vedno bi lahko bilo slabše, lahko bi, na primer, imel herpes.

malo sem se spočil na klopci, spil pivo, šel spat…

2. del kmalu..

cez teden nisem nic pisal, ker sem imel malo smole s kompjutri v placih, kjer sem spal.. povsod so imeli wifi, kompov pa ne:) etape sem si sestavljal tako, da sem cel dan pedaliral in sem bil zvecer prevec utrujen za iskanje internet kafejev…

se vedno sem ziv in brcam, za mano je nekaj cez 1300 km, Makedonijo sem dosegel danes, pocutim se odlicno. imam nocitev v mestu Kratovo, 50 km od rodnega sela.

na poti sem dozivel marsikaj, reportaza kmalu, kmalu..

lp

viža drugega dneva, After Dark od The Count and Sinden, s plate Mega Mega Mega:

max hitrost je verjetno kak software fail, ne spomnim se, da bi šlo 150 na uro:)

drugi dan:

V sredo sem vstal dokaj pozno, okoli osmih. Po obilnem zajtrku, pakiranju, urejanju zemljevidov in popravljanju bicikla (šu šraf, jebiga, resonanca), je ura kazala enajst.

Poslovil sem se od gostoljubnih gostiteljev in jo mahnil na pot, cilj je bil Slavonski Brod, ki naj bi ga dosegel preko Bosne.

Po Ivanovem predlogu, sem pot začel na za promet zaprtem delu avtoceste, kakih 15 km prepovedanega sadeža, zanimiva izkušnja.

Manifest zoofilije v obliki vodnjaka, Petrinje. Zanimiva interpretacija nastanka Ninja Želv, ko je začela brizgati voda, sem vedel, da je napočil čas za odhod.

Tole je bil žur dneva. Gričevje s serijo klancev dolgih kak kilometer in 8% naklonom, naspidirana muzika, pripeka, ledeni čaj.

Nadaljevanje Prekletstva koruze.

Tu sem prečkal mejo z Bosno, ki jo vzpostavlja reka Una/Sava.

Prva kolesarska popotnika, ki sem ju srečal. Dva avstrijca, iz Avstrije.

Naključni postanek. Polnjenje telefona z elektriko, sebe s krompirušo.

Zaradi poznega začetka dneva, sem bil primoran kolesarjenje zaključiti dobrih 70 km pred dosegom zadanega cilja. Prespal sem v motelu, v kraju Srbac. V postelji stuširan okoli desetih, neuspešno poskušal zaspat kake tri ure v pričakovanju napornega dneva.

viža tretjega dneva, nesramen remix Nerovega You & Me, od Dirtyphonixov:

Med turo je umrla baterija, zato dve slikci. Vsota kilometrov (vključno z manjkajočimi med nedelovanjam) je dobrih 260.

Naslednji dan pokonci ob sedmih. Omleta, kava, šopaj. Nisem še omenil, da sem se skoraj celo pot (tudi prejšnji dan) smejal do ušes. Izlet se končno dogaja, ljudje so nadvse prijazni, čeprav te malo postrani gledajo, ko sprašuješ za napotke. Čudovita pokrajina, neznanci, ki te pozdravljajo, ko se pelješ mimo, polno malih interakcij, ki te samo še bolj napalijo za brcanje.

Partis.si street team, malo pred mejo s Hrvaško.

Prva nevihta dneva. Ujela me je v kraju Vrpolje, malo pred Vinkovci. Zapeljal sem na dvorišče neke hiše, lastniki so me opazili, nesrečnika in me povabili noter. Balkanska pregovorna prijaznost lepo uro, dobil sem pijače in jedače, zemljevid, napotke. Lepo se jim zahvaljujem.

Prispel do Vukovarja, kjer se je dogajalo najtežje sr$#”e med zadnjo balkansko vojno. Malo po vstopu sem vprašal naključnega kolesarja, če mi lahko na hitro pove za kak zanimiv del mesta vreden slikanja.

Tip je bil totalen car, fasal sem uro in pol vodene ture po mestu in njegov pogled na dogajanje med vojno, v kateri je tudi služil.

Železniška postaja, sem je padla prva bomba.

Primer poškodovane fasade. Mimo potke, v tej hiši je bila osnovana komunistična partija Jugoslavijje.

Pokopališče/ spomenik padlim braniteljem mesta.

Nevihta numero due, dokaj bedna situacija. Čakal sem, da neha, pri neki hiški oskrbika vinograda, ki ni imela nadstreška. Lilo, kot iz škafa. Horizontalen dež, okoli hiše sem tekel v smeri vetra, tako me ni dobil poln val dežja. Potem toča, cel žur, nehalo šele po slabi uri.  Moker in premražen.

Roba, ki je bila v torbah, ni bila poškodovana (še enkrat hvala Kozi za sposojo), tehnikalije, ki sem jih imel po žepih, pa sem skril pod kočo, kar ni bila pametna ideja.

Ipod je zmočilo do smrti, zdaj ne dela. Ta je bila v srce, ker sem brez muzike izgubljen. Predstavljajte si, da ste Jadranka Juras in imate tri pse za hišne ljubljenčke. Pride sosed s prižganim kombajnom in jih naredi v polpete. E, tako sem se počutil. K sreči imam na sekundarnem telefonu izhod za slušalke in nekaj komadov, ampak preskok iz 160gb knjižnice na 500 mega mi ni niti malo všeč.

Nevihte so mi zaradi časovnih izgub pokvarile terminske načrte potovanja. Zadnjih 100 km sem prepotoval v temi, k sreči ni bilo veliko prometa.

Zadnjih 50 km je deževalo, kr beda. Ampak je bilo vsaj toplo, tako da ni pustilo posledic.

V Novem Sadu okoli dveh zjutraj. Malo smo zabluzili pred katedralo, potem spat.

Prva tretjina se je tako zaključila, trije dnevi, nekaj čez 630 km. Počutje odlično, družba še boljša. Danes mineva tretji dan, odkar sem na obisku pri kolegu Goranu. Čez dan jem in spim, ponoči bluzimo. Ima nadvse prijetno kompanijo prijateljev, povečini so vsi sošolci iz glasbene akademije ali prijatelji iz orkestrov. En večer smo šli na plažo ob Donavi, pa potem malo v mesto in na sprehode, včeraj smo bluzili v čolnu in eni barkici ob kitari. Vsi zelo lepo pojejo. Ja, nad petjem sem bil najbolj očaran.

evo, še par nekolesarskih fotk:

Moja Kravica, čokoladno mleko za taprave desce.

Ok, zdej moram pa na roštilj. Jutri pičim v Beograd, potem Kragujevac, Niš.. Pišem kmalu, ko bo priložnost, prispevke objavim na običajnih mestih.

lp

Uvajam novo rubriko, “Viža dneva”. Iz vsake ture bom prilepil en komad, ki jo je na tak ali drugačen način zaznamoval. Danes tole (posebej za Gešmana, vse najboljše:)):

Post bo malo krajši, ker je že pozna ura in bi moral spat. Štart iz Ljubljane, okoli desetih dopoldne, na cilju ob devetih zvečer. 168 km, povprečna 19.1 (standard skrinšote dam gor naknadno, težave z Modrim zobom). Sej, pot sem v bistvu že obdelal v G.I. #1, tako da bom samo napopal nove fotke in dodal kako opombo.

v Ivančni na hitri kavi z Jurijem

evo,  enkrat se  mi je celo uspel tolk zgodaj od doma zmigat, da lahko podnevi slikam ta prizor

Pedobear approves!

The Fonz!

Prenočišče mi nudi kolega Ivan in njegova ultraprijazna družina. Pred minuto, npr., sem dobil ful lubenice, za med pisanjem. No, pa nasploh so se res potrudili, zato se jim zahvaljujem na internetu.

Ok, moram spat, pred mano sta dva kar zanimiva dneva. Jutri pičim do Slavonskega Broda, veselim se dela po Bosni, kjer me čaka prijetno hladno kolesarjenje ob Savi, ena lepa dvestotka. Pojutrišnjem do Novega Sada, kjer si ga bom vzel mal u izi za ene dva, tri dni. Naslednje poročilo bo torej enkrat med vikendom. Huh, to je to, lahko noč.

Tokrat izjemoma slikca (namesto zemljevida), na kateri so skoraj vsi Izzivi. Združevanje .kml datotek, ki jih naredi ST, je cel hudič, zato manjka trasa Maratona Alpe, pa še potegnit bi bilo treba črte do Zagreba in Pule. Link do guglmape.

vse skupaj je navrglo 1915 km, kakšen km gor ali dol.

o Izletu:

Cilj je prit do Makedonije, v rojstno mesto Kočani na vzhodu, pa pol mal levo do Ohrida. Za dol mam v planu tudi kako gorsko turo, če bom še pri močeh. Od oka (strica Gugla) ene 1500 km, ampak jih bo verjetno malo več. Predviden čas potovanja je dva tedna, max 20 dni. Pot bom skušal sproti dokumentirati na blogu, odvisno od prenočišč in dostopnosti do računalnika.

Evo, še na kratko o ljubici, ki jo bom jahal naslednjih par dni. Cultov okvir (new evolution al neki), zavore/prestave Shimano XTR, Crossmax obroči, Manitou Scareb zračna vila, ena FSAjeva karbonska gonilka, balanca je tut s karbona, ampak nisem ziher čigava je, pa sedež mam Silverado od WTBja.

Okvir sem prebarval, ker mi prejšnja barva ni sedla. Prej je bil grd, zdej je pa oranžen. Barvanje in nalepke sem naredil v sklopu iVar dsgns, enega projekta, ki ga pacam že predolgo.

prej

potem

evo, še fotka krame, ki jo bom tovoril

in natovorjena kobila

, to je to.. čez slabih pet ur štartam proti Veliki Gorici, malo pod Zagrebom..

Report jutri zvečer.

whoop whoop!

prvi dan:

drugi dan:

Tokrat brez težav s telefonom:) Kilometrov mi je uspelo nabrcat več, kot je bilo načrtovano, na koncu se jih je nabralo 505. Sa crtom.

o izletu:

Štartal sem v torek, okoli 10ih dopoldne iz Preddvora pri Kranju. Začel sem malo nejevoljen in brez prave motivacije. Jezen sem bil nase, ker sem šel prejšnji dan neprimerno obut na tek okoli Brda in sem si nategnil gleženj. Bal sem se, da se bo preveč poznalo na biciklu, ampak na koncu ni bilo take panike.

Pičil sem proti Jezerskemu, kjer sem hotel prečkati mejo z Avstrijo (več vtisov o tem delu  turce). Očesu prijazno, tako kot vedno, brcanje pa močno olajšano zaradi prijetno hladne temperature.

Očitno sem bil malo kisel tudi zaradi muzike, ki sem jo poslušal. Ko sem prišel do meje in si ogledal spust, ki me čaka, sem videl, da bo treba prestavit na nekaj bolj živahnega. Na primer tole:

Spust na avstrijsko stran je bil sladek, pogledi pa čudoviti. Kolesarske steze so urejene in lepo označene, kar olajša pot. Nadaljeval sem proti Völkermarktu.

Partizanen in Kukuruzen

V Völkermarktu sem se ustavil na prvem nudl obroku. Opazoval sem kolo in se muzal. Za to turo sem mu nataknil tatanke gume, zdaj izgleda kot oskubljen piščanec.

Kolesarjenje ob Dravi si daj na to-do listo.

Dolga leta sem na podlagi ničesar zagovarjal teorijo, da imajo vsi prebivalci Maribora brke. Opustil sem jo nedavno tega, ampak še vedno jih majo skoraj vsi.

Štajerca, ki odobravata moj obisk, zaradi vijoličastega izolir traku na moji balanci. Aja, pa ena ena za brke. Z Martinom, nasprotnikom teorije, sva se dobila v starem delu mesta, eno sva na hitro rekla, potem pa sem moral dalje, proti Lendavi. Po slovesu od Maribora me je objela tema, imel sem še dobrih 60 km do cilja.

en arhitekturni bohpomagej ob cesti

V Gornji Radgoni na čizburger in polnjenje telefona, nato proti Murski Soboti. Zadnji dve uri sta bili zelo zabavni, iskanje kraja Kobilje, kjer me je čakala nastanitev, se je izkazala za težjo misijo kot je bilo prvotno načrtovano. Najbolj zabavno je bilo, ko sem po uri totalne teme naletel na enega tipa, ki je povozil srno in čakal na policaje. Razložil mi je kam naj grem, potem je prišel še mož postave in navodila malo nadgradil.

Okoli dveh sem prispel na cilj, gostila me je kolegica Anita. Spoznali smo se pred leti, ko so nas gostili na enem impro festivalu, ki so ga včasih organizirali na prekmurskem. Malo sva poklepetala, potem sem padel v posteljo.

Naslednji dan me je čakal slasten zajtrk, vse domače. Marmelada, sok in če si doma v Pomurskih mlekarnah tudi ledena kava.

Pot sem ves zaliman začel pozno, okoli desetih. Optimistično sem računal, da bom doma okoli devetih zvečer, ker sem hotel še skočit na Trnfest. Na hitro sem šel čez mejo z Madžarsko, potem pa v Lendavo. Še štorklje sem videl, ampak ni nobene dobre fotke.

Hidak land

Mimo Lendave čez Hrvaško mejo, do Čakovca na mesni burek. Nazaj v Slovenijo, na pot proti Ormožu. Takrat enkrat se je začelo prekletstvo koruze. Saj na začetku je bilo lepo, ampak po ene parih urah gledanje koruze in skoraj same koruze mi je malo presedlo.

Le Ptui, kot ga francozi imenujejo

V Celju sva šla s kolegom Blažem na kebab in kolo, pa malo sva nadoknadila od zadnjega srečanja. Bilo je pozno, ko sem odhajal, okoli enajstih, pa še začelo je deževat. Do Ljubljane še 75 kilometrov, takrat sem vedel, da ne bom ujel Trnfesta:)

Blaž je rekel, da misli, da imajo v Trojanah odprto 24 ur. Skoraj dve uri sem sanjal borovničeve krofe, ko sem na svojo žalost uzrl ta prizor.

Do Ljubljane je šlo potem kar hitro, a sem bil doma vseeno šele okoli štirih zjutraj. Lačen, a vesel, da je za mano konec priprav in da se čez par dni lahko lotim Izleta.

A, saj res. Zdaj lahko končno razodanem destinacijo. Pičim do Makedonije, pa potem malo tam okrog, predvidoma za ene dva tedna. Napišem kmalu kaj več.

Komaj čakam, da se začne.

petek

GPS se je verjetno uštel pri višincih, malo pred 50. kilometrom.

sobota

Pred vstopom v Novo Gorico je telefon zamrznil (Symbian & multitasking d.o.o.), zato toliko statistike o drugem dnevu. Povprečna hitrost in total čas niso točni, autopause spet ni delal. Na koncu ture, malo pred Ljubljano, je baterija umrla, zato je treba dodat še 10,7 km.

Vse skupaj torej 448,7 km, ko tole pišem mam mal nudlnoge.

o izletu:

Štart iz Ljubljane, v petek, malo pred sedmo zjutraj. Pogled na oblake mi ni ravno vlival veselja, a je vsaj aladin.info rekel, da ne bo dežja. Bilo je še dokaj zgodaj, tako da sem upal, da se bo razjasnilo do poldneva, a vseeno ne preveč, ker je bila temperatura prijetna, jesensko hladna, idealna za pedaliranje.

okolica Kranja

take away pizza

Do Kranja je šlo dokaj gladko, na poti sem se ustavil še doma doma, kjer sem pobral nekaj robe in nadaljeval proti cilju. Oblaki so postajali vedno bolj gosti in nekje okoli Podbrezij se je vsulo. Po dežju sem se vozil do Kranjske gore, od oka ene 3 ure in bilo je zelo zabavno.  In lepo. Najbrž se bo slišalo malo sirasto (oziroma karkoli je slovenska ustreznica za cheesy), ampak v kombinaciji z Breakegovim albumom Foundation je blo prav romantično, že skoraj soft porn. Ena ljubših:

most iz G.I. #3 so dokončaliV Kranjski Gori je nehalo deževat. Upoštevajoč norme G.I. sem se odpravil do meje. Sprva sem hotel do Podkorena, do avstrijske, a sem bil preveč lačen in moker, zato sem ponovil uno iz trojke in šel nazaj na pico. Nato sem šel malo brcat v klanec.

pogled nazaj med vzponom na Vršič

Vožnja po dolini Trente je eno izmed lepših kolesarskih doživetij pri nas

slap Boka

zadnji dve uri je spet malo deževalo

Kak kilometer stran od Mosta na Soči, kjer me je čakalo prenočišče. Pred tem sem hotel še na pavzo na sotočje, a so imeli ravno metalci Tabor Kovine, pa se ni dalo.

Na cilj sem prispel okoli osmih zvečer. Prenočil sem pri prijateljici Jerneji (http://www.apartmasitula.si). Odlična večerja, pivo, pol banjice Planice (ok Luka?), sesutje v posteljo.

Naslednji dan zajtrk in hiter tečaj narečnih posebnosti. Naučil sem se kaj besed! Okrepčan a vseeno malo zalepljen se se spravil na pot nekaj pred deseto. Imel sem malo težav z mečem desne noge, ki me je prejšnji dan začelo “karnaenkrat” bolet, najbrž sem ga malo pretegnil. Čez kake pol ure, ko sem se ogrel je bilo bolje.

skupna slika timer fail

Vožnja do in po Goriških Brdih je po kakovosti izkušnje primerljiva s Trento, vse skupaj je en velik eye candy. Prvič sem se peljal po goriških koncih, a se bom zagotovo kmalu vrnil.

V Vipolžah sem šel čez mejo, nisem točno vedel kam bi. Videl sem znak za Udine in sem si rekel, kul, sliši se znano, grem. Kar napaka, dobre tri ure vožnje do tja in nazaj po najbolj dolgočasni in ravni cesti na svetu, vse skupaj pa izgleda ko 35 km dolga industrijska cona.

Nazaj čez mejo, v Novi Gorici sem imel pozno kosilo, nato sem šel proti Ajdovščini. Spomnil sem se, da je iz tistih koncev kolegica iz seminarja, pa sva šla na sladoled. Jedel sem tiramisu in tropske sadeže, hud kombo.

Po tem sem skočil na bencinsko, da bi kupil baterije za lučko, nakar sem ugotovil, da sem luč pozabil pri Jerneji. Bravo jaz, k sreči je imela Veronika eno, ki mi jo je potem posodila. Brez lampe ne bi upal it, ker sem vedel, da me čaka še dober del poti ponoči. S svetilom sem odrinil proti zadnjemu večjemu klancu, ki sem ga še imel na poti.

rešiteljica s konvencionalno kobinacijo okusov sladoleda

bil sem tudi ketnotrg in za kake pol ure živcozgub, ko sem jo štukal nazaj

Tega prasca sem pa dobesedno preklinjal, ker res nisem vedel da me čaka. Ni ravno grozen, a sem bil že malo utrujen in slabe volje zaradi verige, pa še nočilo se je zelo hitro

V Razdrtem sem moral dat polnit sledilno napravo, zato sem zavil v vaško gostilno na kavo, okoli desetih ponoči. Slabe pol ure pavze, nato pa v najt rajder mode, pred mano je bilo še kakih 60 km. To je bil največji žur dneva (noči?), bilo je prijetno hladno, tako da sem z užitkom tolkel po pedalih. Zelo uživam v nočnih izmenah, seveda odgovorno osvetljen.

jaz sem bil Michael, to je bil moj K.I.T.T. 3000

Doma v Ljubljani sem bil okoli pol dveh zjutraj. Fajn utrujen sem skočil pod tuš in hitro v posteljo. Zabavno je bilo.

in the fjučr:

bemo, zmanjkal bo cajta.. odločil sem se, da naslednji vikend naredim spet dvodnevni izziv, s tem da znotraj tega probam pofurat 3 G.I.-je.

Torej, dva dneva, tri države, 450 km, trije sladoledi. Pol se pa začne zares..

Gor sta mapi za četrtek in petek. Po prvotnem planu naj bi v enem dnevu prišel do Pule in potem do prenočišča v Barbarigi, a mi ni uspelo, ker sem bil malo pozen in zopet brez luči (matr, morm najt to lampo). Delni krivec za zamudo so bile težave z verigo in hecna situacija z levim pedalom, slikano spodaj:) Tako sem v enem dnevu prišel le do prenočišča.

total je bil ene 220, malo pred ciljem je šla baterija na telefonu

o izletu:

Petka je v bistvu podaljšana štirka. Vtise o trasi do slovenske meje sem zabeležil že v prejšnjem prispevku, nadgradnja doživetja v tej verziji je bilo to, da sem lahko užival v slovenskem primorju podnevi:) Pa še nisem se izgubil za brezveze, zdaj, ko sem poznal pot.

Štartal sem iz Ljubljane, okoli pol devetih dopoldne. Z vremenom nisem imel težav, s prometom tudi ne. V Kopru sem bil okoli dveh, treh, z Igorjem in Gajo smo šli na kosilo, sledil mu je servisni postanek pri Igorju doma. Imel sem neporavnane račune z verigo, ker je bila neporavnana. Ko sem to opravil, sem jo mahnil proti D-8.

steza Koper – Portorož (D-8) podnevi

Mejo sem prečkal okoli petih, do Pule me je ločilo še 80 km. Prav na dolgo ne bi klobasal o Istrskem delu, raje pokažem fotke. Zadnja polovica se je kar vlekla, zaradi dolgočasno ponavljajoče se okolice. Ampak se preživi, sploh zvečer, ko se temperature spustijo na zmerno raven in z manjšo težavo pritiskaš na pedala.

haha, pedala, to je bil tut cel žur.. zgleda so šli ležaji v levem pedalu v maloro in se je tekom vožnje odvilo iz gonilke.. meni je bilo kar smešno, ampak raje ne pomislim na posledice, če bi se to zgodilo na kakem spustu.. še ene dvakrat sem to doživel, potem sem ga z vudu čarovnijo uspel prepričat, naj ostane na mestu.. moram zamenjat čimprej..

prikaz monotonosti, o kateri sem prej govoril

Limski kanal, pozabil slikat z vrha

Fotka skoraj cilja.

Prenočil sem v Barbarigi, gostila sta me Mišo in Albina, družbo pa nam je delal njun dveletni vnuk Oskar. Prispel sem okoli desetih ponoči, tuš, hrana, malo vina in debate, nato spat.

Dopoldne je bilo prijetno sproščeno. Z Mišotom sva ga preživela v senci, opravljajoč naš faks in poklic na sploh (Mišo je iz foha). Slišal sem miljon zgodbic o naših profesorjih, ko so bili še sošolci, ali asistenti in nasploh izvedel veliko zanimivosti:) Pa Oskar je bil posrečen. Brihtn poba.

z Oskarjem sva imela manj zahtevne debate. O trenutni vladi, predčasnih volitvah in to. Potem je šel spat.

Pot proti Puli, naslednji dan.

jest sm un odspredi s kolesom

V Puli sem bluzil kake tri ure, malo sem se vozil po mestu, šel na sladoded, pa čizburger, kupil časopis za na vlak, gledal u luft. Vlak ob 18:15, v kupeju s Timom, gimnazijcem iz Ljubljane, ki je bil kar prijetna družba, tiste, boooooh, štiri ure in pol vožnje. Doma okoli enajstih.

Lep izlet.:)

in the fjučr:

Čaka me še pet G.I.-jev, dva bosta verjetno dvodnevna, ker me že malo daje čas.. Če bo vse posreči se čez dva tedna začne Izlet.